Napisal/-a Carlito Brigante » 14 Mar 2018, 15:47
Finance.si
Učitelj sem, jamram in stavkam
13.03.2018 11:30
MATEJ AVBELJ
O tej kolumni ne bom povedal svojim otrokom. V njihovih očeh bi izpadel še bolj postaran in še bolj zatežen kot sicer. Potem ko so jih njihovi učitelji in vzgojitelji razveselili s prvo stavko pred mesecem dni, ni bilo dneva, ko me ne bi doletelo vprašanje: »Kdaj bo spet stavka?« Ko je ta zadnje dni visela v zraku, smo čakali kot na Tino Maze tik pred njenim olimpijskim startom, kako se bo odločil veliki sindikalni vodja. Ker do Odmevov ni bilo nič, je otroško veselje izbruhnilo šele dan pozneje, torej dan prej, ko spet ne bo treba iti v šolo in vrtce, saj bodo ti preprosto – zaprti. Javna občila so priobčila, da je vlada od domnevnega dogovora odstopila, veliki sindikalni vodja pa je urbi et orbirazglasil, da stavka bo in da se bo še zaostrovala. Starši pa ste, in smo, zavili z očmi, tiho, ali celo na glas, sami pri sebi, nekateri pa kar pred otroki, zakleli ter hiteli iskati vse mogoče načine za prilagoditev nastalim razmeram. Hrbet smo nastavili, ga usločili in svet je šel godrnjaje naprej. Do kdaj še?
Ne gre le za povzročanje nevšečnosti staršem. Te so pravzaprav obrobne, tehnične narave. Gre za mnogo več. Gre za poseg v kontinuiran pedagoški proces. Gre za dajanje razdiralnega zgleda učencem – zakaj ne bi malo stavkali še ti?!
O tempora, o mores
Kakšni časi! Še pred nedavnim je predsednik vlade vesoljni Sloveniji položil na srce: Slovenec sem, ne jamram, iščem rešitve. Zdaj pa starši s svojimi otroki, zleknjeni na domače fotelje, gledamo njihove učitelje, vzgojitelje, ves človeški in intelektualni vzor, kar ga ta narod premore, kako na pol sindikalnem, na pol političnem javnem mitingu skače in rjove v srcu najlepšega mesta na svetu. Za tak dan se spodobi, da se šole in vrtci zaprejo. Nanje se obesijo sindikalne relikvije in po medlem pritisku resornega ministrstva se s stisnjenimi zobmi v varstvo sprejemajo tisti nesrečniki, ki jih njihovi nesposobni starši tisti dan pač niso imeli kam vtakniti, ker morajo celo na delo.
Kakšne navade! Status in vloga učitelja v družbi sta se res spremenila. Še pomnite, gospe in gospodje, kako je bil nekoč učitelj steber družbe, nezlomljivi hrast slovenstva, epistemološka in moralna avtoriteta, gradnik omike in vsega lepega ter dobrega? Preklemanski otroci, zlasti pa njihovi starši, ki jim gre samo za pravice in ki z odvetniki hodijo po šolah ter se pogajajo kot na kakšni tržnici za ocene, so ta poklic oropali njegovega dostojanstva, vlada pa ga je z mizerno plačno politiko še razvrednotila. Za to nam gre: za staro pravdo, za povrnitev in spoštovanje učiteljskega poklica ter za temeljno načelo pravičnosti, ki se glasi: za dobro delo dobro plačilo.
Zgrešeni udar
Sam sem prvi pripravljen pritegniti k temu načelu, a hkrati in še bolj na glas je treba povedati, da je stavka učiteljskega zbora najbolj neprimeren ukrep za dosego želenega cilja. Nekateri poklici, ki jim družba in država pripisujeta posebno družbeno vlogo; poklici, ki to sploh niso, saj gre za opravljanje življenjskega poslanstva, so po naravi stvari nezdružljivi s stavko. Sem sodijo vsi tisti poklici, ki so konstitutivni element javnega dobra, ki sestoji iz reda, varnosti, pravičnosti ter vzgoje za življenje v družbi. To narekujejo globlji moralni in vrednostni razlogi, iz katerih se nato napaja oziroma bi se morala napajati pravna ureditev stavke v katerikoli državi. Kdor se je zavezal poklicu sodnika, tožilca, policista, vojaka, zdravnika in učitelja predvsem zaradi denarja, je zgrešil ne le svoj poklic, ampak svoje življenjsko poslanstvo. Ti profili so poklicani, da služijo družbi, ki se jim oddolži ne le s plačilom v denarju, ampak, in še bolj pomembno, s pripoznanjem ugleda, mesta v meritokratski družbeni hierarhiji ter hvaležnostjo za dobro opravljeno delo.
Težava nastane, ko je na primer sodniški ali učiteljski ali katerikoli drugi zgoraj navedeni zbor množično sestavljen iz posameznikov, ki jim družba, pa čeprav v dobri veri, ne more pripoznati ugleda, mesta v meritokratski družbeni hierarhiji ter hvaležnosti za dobro opravljeno delo, ker vsi ti parametri v praksi pač manjkajo pri zboru samem. Težava se še zaostri, ko je morda ta zbor večinoma vendarle sestavljen iz vsega spoštovanja vrednih posameznikov, pa si s svojimi vodji in dejanji zapravlja ugled. Kot to velja za sodstvo, velja tudi – morda še bolj – za učitelje. Ugled posameznega učitelja in učiteljstva kot celote je vir zaupanja, brez katerega šolstvo ne more opravljati svojega poslanstva. Kot je dejal že Benjamin Franklin: dober ugled se gradi s številnimi dobrimi dejanji, a zadošča le en sam zdrs, da izgubite vse. Stavka na stavko z avtobusnimi popotovanji po trgih in ulicah slovenskih mest je gotovo en tak.
Veliki sindikalni vodja
V sodstvu je že potekala debata, kaj izvolitev takega ali drugačnega predsednika vrhovnega sodišča pove o sodstvu samem. Najbolj je prepričala misel Jana Zobca, ki je zapisal: kakršen predsednik, takšno sodstvo! Ali lahko enako rečemo za slovenske šolnike, znanstvenike in umetnike? Te v sindikalnem smislu menda že dve desetletji vodi ena in ista oseba, človek, ki pripada stranki s skrajno levega političnega pola. S tem, jasno, ni nič narobe. Politična izbira je svobodna in živimo v svobodni državi. Pa vendar, ko gre za prvi delavski obraz slovenske prosvete, to poraja vprašanje, ali je tudi ta prosveta, kot njen sindikalni vodja, na tem istem skrajnem političnem robu? Človek bi pričakoval, da je slovensko šolstvo v personalnem smislu svetovnonazorsko pluralno, kar bi pri izvolitvah takih ali drugačnih predstavnikov moralo rezultirati v izbiri posameznikov z uravnoteženimi, neskrajnimi političnimi pogledi. Ne nazadnje bi bilo v državi, kot je Slovenija, kjer menda povsod vlada strankokracija in so politične stranke nekaj najbolj zavržnega, pričakovati, da bo sindikalni vodja nestrankarski človek.
Opisane nenavadnosti, celo v slovenskem kontekstu, porajajo kopico vprašanj, zlasti pa o dejanskem načinu sindikalnega upravljanja znotraj šolstva. Kdo vleče niti, ali imamo, kot nekateri pravijo za sodstvo, tudi tu posvečeno oligarhijo, ki ji posamezni učitelji kot nekakšna kolektivna gmota ovc tiho in medlo sledijo? Prepričan sem, da med slovenskimi učitelji obstajajo tudi taki, ki se zavedajo svojega vrednostnega poslanstva v družbi. Prepričan sem, da so neredki, ki sem jim stavka zdi ne le skrajen, ampak tudi skrajno neprimeren ukrep. Kje so torej ti glasovi? Ali pa jih res ni. In če jih ni, ali to pomeni, da veliki sindikalni vodja v najboljši in največji meri pooseblja to, kar slovensko učiteljstvo res je? Če velja to zadnje, je stavka še najmanjša težava. Zakaj potemtakem imamo opraviti z ideološko prepariranim šolstvom, na skrajnem robu nekega političnega pola, za katerega so otroci ne naše največje bogastvo, ampak instrument v ustvarjanju lastnega bogastva.
Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno
Najbrž se še spomnite neustavnih poskusov spreminjanja ustave izpod rok zdajšnje vladne koalicije izpred nekaj mesecev. Tedaj so za nekaj fičnikov, v resnici pa iz ideoloških razlogov, želeli izigrati odločbo ustavnega sodišča. Ta sicer še do danes ni uresničena. Pri tem so se vsi trkali po prsih, kako kakovostno da je naše javno šolstvo. Danes ti isti za milijone evrov s svojimi stavkami, ki naj bi se še zaostrile, spodkopavajo to javno šolstvo in kršijo 57. člen ustave. Ta jasno določa, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno. S tem je na ustavni ravni, pa četudi v zakonu nič ne piše, pravica učiteljev do stavke jasno omejena. Če je osnovnošolsko izobraževanje obvezno, šol zaradi sindikalnih razlogov pač ni mogoče zapirati. Otroci in njihovi starši imajo pravico, kot korelat svoje dolžnosti, da obiskujejo šolo v skladu s predpisanim kurikulom in sprejetim letnim šolskim programom dela. Morda bi se resorno ministrstvo tega vendarle začelo zavedati?
Predvsem pa bi se morali prebuditi slovenski starši. Sindikalna pisanja šolnikov, v katerih ti prosijo za razumevanje in se opravičujejo za morebitne nevšečnosti, so pod vsakršno ravnijo učiteljskega poklica. Ne gre le za povzročanje nevšečnosti staršem. Te so pravzaprav obrobne, tehnične narave. Gre za mnogo več. Gre za poseg v kontinuiran pedagoški proces. Gre za dajanje razdiralnega zgleda učencem – zakaj ne bi malo stavkali še ti?! In, bistveno, gre za potrditev dejstva, da sta se vloga in poslanstvo učitelja v družbi z moralne in epistemološke avtoritete zreducirala na sindikalizem pod vodstvom skrajne levice. Starši, ki v šolo pošiljajo svoje otroke in ki vse skupaj kot davkoplačevalci tudi financirajo, so s svojo pasivnostjo najbolj odgovorni za nastale razmere. Smo na točki, ko se bo pasivna drža bodisi spremenila v aktivno ali pa se bo sistem do kraja izrodil z nepopravljivimi vzgojnimi in izobraževalnimi posledicami. Nazadnje bodo javno šolstvo uničili prav njegovi največji »zagovorniki«.
Matej Avbelj je izredni profesor za evropsko pravo na fakulteti za državne in evropske študije.
)..vedo pa vse kolk sociale, subvencij in kaj vse zastonj jim pripada (kljub neznanju jezika)..cifer itak nihce ne objavlja..ampak pomoje jih je danes med 100 in 150 tisoc v sloveniji..z in brez drzavljanstev...zdaj paniko zganja nad vsem ze zupan, ki si je se eno leto nazaj zelel 'begunski' center v mestu.
da pa uradniki\politiki nimajo niti 1% pojma o realnem gospodarstvu pa menda ni več presenečenje, ali?
