NK Maribor 1960 [Zgodovina]

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a Marcos9 » 23 Okt 2015, 20:48

Derbi leta 1965....to so mogli bit lepi časi.... :)

https://www.youtube.com/watch?v=1YlPZRR9w2w

1.59, 2.03, 2.08 :mrgreen: :mrgreen: :mrgreen:
#Tavares9, #PLTS, #138
Marcos9
 
Prispevkov: 548
Pridružen: 28 Jul 2014, 15:17

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a lassie » 24 Okt 2015, 00:16

Oblek, kravata pa flaškon:)

Sent from my Optimus G using Tapatalk
Uporabniški avatar
lassie
 
Prispevkov: 3295
Pridružen: 25 Mar 2014, 16:26

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a sencor » 24 Okt 2015, 10:39

lassie napisal/-a:Oblek, kravata pa flaškon:)

Sent from my Optimus G using Tapatalk

Pa bakle 6:25 :maribor2:
Zapojmo si, Štajerska se veseli!
Uporabniški avatar
sencor
 
Prispevkov: 68
Pridružen: 29 Mar 2014, 14:00
Kraj: Maribor

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a liki » 27 Jan 2016, 15:28

Danes sem ob pregledovanju enih starih dokumentov naletel na en stari prispevek iz Maldine in sicer iz leta 1998 od Marcela Štefančiča Jr., ki je bil potem tudi objavljen v njegovi knjigi najboljših esejev, ki jih je on napisal. In sicer njegov esej iz gostovanja NK Maribora v Eindhovnu proti PSV-ju. Priznam, me je zgrabila nostalgija, sploh v luči tega, kar smo potem do danes vse doživeli z našim klubom. Sam sem tudi bil takrat v Eindhovnu na tej znameniti tekmi. Je dolgi esej, ampak vredna branja.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

NK Maribor v paralelnem svetu

Ne bi hotel biti v koži Bojana Prašnikarja. Niti v koži mariborskih nogometašev. Niti v koži Viol. Niti v koži tistih, ki so videli tekmo v Eindhovnu. In seveda, ne bi hotel biti v koži Damjana Gajserja. Vsi skupaj bodo zdaj namreč celo svoje življenje sanjali le še eno samo reč – štango, ki jo je v sredo, 26.8.1998, v 62. minuti, tik pred poldeseto po srednjeevropskem času, zadel Damjan Gajser. Ta štanga se jim bo prikazovala v vseh sanjah, redno in vedno, non-stop in sans merci, ponoči in podnevi, magari pri najbolj beli svetlobi. Ne bodo se je mogli znebiti. Ne bo šla stran. Vse skupaj bo nekaj med Freudom, Bližnjimi srecanji tretje vrste in Cono somraka. Odrešitve ne bo. Žoga bo štango zadela stokrat, tisočkrat, milijonkrat, a še vedno ne bo hotela v gol. Alternativnega scenarija ne bo. Le žoga, ki buta v štango. Od zore do mraka, od mraka do dne. Morasto. Mučno. Kalvarično.

V Eindhovnu je vse obsedalo le eno vprašanje: kaj če tista žoga ne bi zadela vratnice, ampak gol!?! Kaj če!! Po tekmi so vsi živeli v hipotezi. V kontra-faktičnem scenariju. V pogojniku. Kot samomorilski James Stewart v filmu „Življenje je čudovito“, kjer mu angel pokaže, kako bi bili, če se ne bi nikoli rodil. Kot Kathleen Turner v filmu „Peggy Sue se poroči“. Kot Michael J. Fox v filmu „Nazaj v prihodnost“. Pač kot vsi tisti, ko so hoteli korigirati preteklost. Odpotovati nazaj, skozi čas, in popraviti napako, ki je usodno spremenila in bazično pokvarila njihova življenja. Kot je to storil Superman... ee, v Supermanu. Gajser, Prašnikar in Viole imajo vse razloge, da začnejo brati Johna Wyndhama in Raya Bradburyja. Le upajo lahko, da je potovanje skozi čas mogoče. Da obstajajo paralelni svetovi, v katerih Gajserjeva žoga ni zadela štange, ampak gol. Hoteli ali ne, bo za njih to, kar se ni zgodilo, pomembneje od tega, kar se je zgodilo. Ob takem „naključju“ pač človek neha verjeti v predestinacijo, fatalizem, determinizem in pred-programiranost zgodovine. Pred njim je le se apokrifna, hipotetična zgodovina. Iskreno rečeno, Slovenci, s poudarkom na nogometnih fanih, poslej ne bodo več “ljudje, ki vidijo v prihodnost” – jep, mistični vizionarji preteklosti. Da se je v resnici zgodilo le to, kar se je lahko zgodilo, ne verjame nihče več. Le Nizozemci, navduseni kalvinisti.

Kaj če?!? Kaj če bi Napoleon zmagal pri Waterlooju? Kaj če bi Hitler okupiral Britanijo? Kaj če bi Hitler porazil Ruse? Kaj če bi Rusi dobili hladno vojno? Kaj če bi John F. Kennedy preživel? Kaj če ne bi bilo Gorbačova? Kaj če bi Hitler dobil II. svetovno vojno? Kaj če bi Napoleon zbežal v Ameriko? Kaj če bi Lord Byron postal kralj Grcije? Kaj če bi Booth zgrešil Lincolna? Kaj če francoske revolucije ne bi bilo? Kaj če ne bi bilo II. Svetovne vojne? Kaj če Japonci ne bi napadli Pearl Harborja? Kaj če bi Nemčijo združil že Adenauer? Kaj če bi Nemci izdelali atomsko bombo pred Američani? Kaj če bi Turki osvojili Rim? Kaj če Mark Anthony ne bi bil tako nor na Kleopatrin nos? Kaj če se Henrik VIII ne bi zaljubil v Anne Boleyn? Kaj če Pocahontas ne bi rešila kapitana Smitha? Kaj če Kristof Kolumb ne bi odkril Amerike? Kaj če Tolstoj ne bi napisal Vojne in miru? Kaj če Newton ne bi odkril gravitacije? Kaj če bi Fidel Castro podpisal pogodbo za New York Giantse? Kaj če UDBA nikoli ne bi aretirala Janeza Janše? Kaj če Sofoklej ne bi napisal Kralja Ojdipa? In kaj če Ojdip ne bi ubil očeta in spal z materjo? Le 5 cm je manjkalo, pa ne bi. Razumete? Le malo. Skoraj nič. Kot Gajser. To, kar se je zgodilo v Eindhovnu, ni tragedija – to je grška tragedija.

Zato boste Gajserja, Prašnikarja in Viole težko prepričali, da je svet tak, kot mora biti, da ga vodi nevidna roka, da je zgodovina racionalna in da vsako izvršeno dejanje ni le eno izmed mnogih dejanj, ki niso bila nikoli izvršena. Obrazi nogometašev so bili šokirani – jep, kot obrazi tistih, ki nenadoma in nepričakovano odkrijejo svobodo. Osvobojeni, a brez kontrole nad svojo odrešitvijo. Šit. Zgodovino delajo ljudje, ki ne vedo, kaj so storili. Hipotetično, virtualno zgodovino pa delajo ljudje, ki vedo, česar niso storili.

V Eindhoven smo odleteli že v torek. Z Adrio. Čarter. Ob 13.00. Z mariborskega aerodroma. Nogometaši na čelu z Matjažem Kekom in Bojanom Prašnikarjem, hočem reči, Men in Black, vodstvo kluba na čelu z Jožetom Jagodnikom, ki so mu dva dni nazaj sunili pasaport, diplomatski pasaport in tri kartice, mariborski župan, ki obisk biti-ali-ne biti tekme verjetno uvršča že v svojo predvolilno kampanijo, Kliton Bozgo, ki po prestopu za novi klub še ni smel igrati, nekaj padalcev, nekakih die-hard „majstorov“ iz prve vrste, ki ne zamudijo nobene tekme, kopica novinarjev in fotografov in radijskih reporterjev in TV komentator Ivo Milovanovič, ki je Eindhoven že videl: „Ne, manjši je od Ljubljane. Zelo toplo mesto. Vsi so zelo prijazni. To je kraj, v kakšnem bi nekoč želel živeti.“

Ne vem, zakaj sem potem s sabo vzel nož. Airbus je bil skoraj poln. Navijači so šli po svoje. Že dan pred nami so jo s potepuškim double-deckerjem in kombijem mahnili proti Nizozemski. Šur, ne v Eindhoven, ampak v Amsterdam. Lahko si mislite, da niso šli po tulipane in coklje. Živo sem si jih predstavljal, kako bežijo pred kurbami, tranvestiti, geji, transeksualci in dilerji. In kako vreščijo – „Kaj si nor?!?“ Kakih 100 jih je krenilo na pot. Nihce ni jamčil, da jih bo 100 iz Amsterdama potem tudi našlo pot v Eindhoven. Ni ga čez noč z Indonezijko. Zlasti, če ima punca TV, ne. Tudi na Nizozemskem so namreč tekmo neposredno prenasali.

Mariborski aerodrom, bolj znan po pistolerosih kot poletih, se ima za pravi aerodrom, kar pomeni, da ima pisto, veliko asvalta, varnostnika, carinike, kontrolni stolp, pult za check-in, stranišče, restaurant in druge vragolije. “Predimenzionirano” je siknil vse bolj samozavestni foto-Kranjc. Vsekakor, aerodrom zgleda kot orjasko prazno parkirišče, ki v človeku ne zbuja ravno kake ekskluzivne želje po letenju. In če dodate, da bog na 10.000 metrih ne trpi konkurence in da mu gredo airbusi še posebej na živce, ni res nobenega razloga, da v družbi nogometne ekipe, ki potuje na tekmo evropskega pokala, ne bi najprej – povsem nagonsko kakopak – pomislil na ono drugo nogometno ekipo, ki se je l. 1958 iz Beograda vračala s tekme za evropski pokal. Jep, na Manchester United, ki so ga ljubkovalno imenovali “Busby Babes” (jep, po menedžerju Mattu Bubsyju) in ki je tedaj zmagal (hočem reči, z rezultatom 3:3 izločil beograjsko Crveno Zvezdo in se uvrstil v polfinale), a potem na poti domov izgubil življenje. “Najhujša tragedija v zgodovini britanskega športa!” Letalo je pristalo v Munchenu, da bi tankalo, toda tudi v tretjem poskusu mu ni uspelo vzleteti – treščil je v zasneženo pisto, prebil ograjo in treščil v hišo. Krila so zmrznila. Umrlo je osem nogometasev – Roger Bryne, Eddie Colman, Tommy Taylor, Liam „Billy“ Whelan, Mark Jones, David Pegg, Geoff Bent in seveda legendarni, šele enaindvajsetletni Duncan Edvards, takrat najboljši mladi evropski nogometaš, za čigar življenje so se borili 14 dni. Neuspešno. Brez finala. Bobby Charlton, ki je nesrečo preživel in ki ga je kraljica kasneje povišala v viteza, je rekel le: „Nikoli se ne bodo postarali.“ Na letalu je bilo 9 novinarjev. Preživel je le en sam, Frank Taylor, ki je l. 1983 o tem napisal knjigo „The Day a Team Died“,

Vidite, na „Busbyjeve pokavce“, na Duncana Edvardsa, Munchen in zmrznjena krila misli človek, ko leti 10.000 metrov nad Zemljo – in to, ko ga skoraj ni strah. Šit! Ko te baše strašnejši strah pred letenjem, misliš na hujše in grozljivejše reči, huh, recimo na ono urugvajsko ragbijevsko ekipo iz Stella Marasa, ki so jo ljubkovalno imenovali „Old Christians“, ki je odpotovala na tekmo s čilsko reprezentanco in ki je potem strmoglavila v Andih. Sreča v nesreči: le trije so takoj umrli. Nesreča v sreči: preživelih niso našli. Kot je znano, jim je čokolade, napolitank, krekerjev in džema kmalu zmanjkalo, tako da so začeli s chiantijem zlagoma poplakovati kose človeskega mesa. Da bi koščki beder in jeterc se lažje zdrknili po grlu, so si ragbijaši, bolj ali manj izšolani pri jezuitih, avtogeno predstavljali, da gre v resnici le za obhajilo, za sprejemanje hostij – nekateri so se pač žrtvovali, da bi drugi lahko živeli. Mljask – njam! Osebno absolutno nisem hotel, da bi se mariborski župan žrtvoval zame. Ali pa za Šarkezija in Kmetca. Ne, že sama misel, da bi airbus strmoglavil nekje v Ardenih in da bi moral potem v mrazu mljaskati šniclje iz golega mariborskega župana, me je zmrazila. Nič ni hujšega, ne. Pač – to, da bi župan ob glažku chiantija zobal mene. Češ – saj je vse okej. Hostija.

Obhajilu sem se poizkušal izogniti. Pred odhodom sem celo kliknil na internetski “Pulse of the World”, hokus-pokus web, ki “vidi v prihodnost”. Forecast! Kaj napoveduje za Avgust? Uf, da bo Arizono udaril tornado... da bo psycho udaril New Orleans... in da bo letalo udarilo... huh, Seattle. Avgusta so v Evropi letalske nesrece odpovedali. A po drugi strani – če preživimo ta polet, nas itak čaka atomski holokavst. Junija 2000 bodo namreč teroristi z atomsko bombo napadli Rim. Vidimo se torej na gobi. Prinesite fotoaparate. Kdor preživi, zmaga.

Na letalu je bilo živo. Fuzbalerji so sedeli spredaj. Novinarji zadaj. V notranje zadeve drug drugega se niso vmešavali. „Holandcem je dovolj 1:0.“ „Maribor mora dati gol, če ne bo katastrofa.“ „Kek ne bo igral.“ „PSV je slabsi kot lani.“ „Samo, da spet ne bo 9:1.“ „Kupili bodo sodnika.“ Kdo sploh sodi? Nizozemec? „Ne, Anglež,“ je dahnil Gregor Židan, ki je glavnino svojega 20-dnevnega dopusta izkoristil zato, da je stregel v svoji ljubljanski piceriji. „Kelner je šel.“ Drugi fuzbalerji so v glavnem reševali križanke, tako da sem z njimi veliko komuniciral, še zlasti, ko so prišli do „vodoravno, slov. igralec Ali (Raner)“, ali pa do „navpično, am. igralec Cary (Grant)“, ali pa ko je bilo ob kaki stavi razsoditi, ali če je film „Sječaš li se Dolly Bell“ res klasika. Jasno, tehnico sem nagnil na stran tistih, ki so stavili, da je. Če bi se poročil, bi se poročil s stevardeso, je nekoč pojasnil James Bond. No, ne kakopak s stevardeso, ki ti na letalu, visoko nad Ardeni in Alpami, servira meso, recimo puranji zrezek. Ponudbo takoj zavrneš, ker si pač ne mores kaj, da ne bi najprej pomislil na to, kako mariborski župan kje v Ardenih s chiantijem poplakuje Filipoviča, Balajiča, Vugdaliča, Djuranoviča in Stankoviča. Za razliko od Kranjca, ki je mislil le na to, kako bi ta piknik čim bolje pofotkal. Zato je fasal še mojega purana.

Letališče v Eindhovnu seveda ni letališče, ampak aerodrom. Kar pomeni, da ima pisto, veliko asvalta, varnostnika, carinike, kontrolni stolp, pult za check-in, stranisce, restaurant in druge vragolije. „Predimenzionirano“, bi siknil Kranjc. Jep, kot orjaško parkirišče. Prazno, da je kaj. Ko smo se izkrcali, so pred vhodom na klopci čemele tri starke, kakih 77 let, in fuzbalerjem mirno in nonšalantno napovedale usodo: rezultat bo šest nič. Policaji so bili bolj milostni: štiri nič. Tudi cariniki so Mariboru pustili le ničlo. Pa četudi navijajo za amsterdamski Ajax. Z eno besedo, vsi v Eindhovnu so vedeli, da bo tekma in vsi so vedeli, da bo PSV zmagal. „Pa čeprav je bistveno slabši kot lani,“ kot je naša domnevanja potrdil nek zelo omamljeni krovec. „A ste prišli na tekmo... mmm, Maribor... potem ste iz Češkoslovaške,” se je odrezal taksist. Ne nismo. “No, Slovakia?” Tudi ne. Niti Nastja Čeh ni Čeh. Kaj šele Slovak. Nizozemcem se zdi, da vse, kar jim je zelo tuje, prihaja iz Češkoslovaške. Ki ji itak ni všeč. A da se razumemo, to, da pri PSV-ju igrajo skoraj sami tujci, jih ne moti. Itak ne vedo, od kod so. Xavierja imajo za Brazilca, Kolkko za Slovaka. In tako dalje. Odvisno od tega, koliko časa si jim voljan biti na voljo. Prebivalci Eindhovna so ti načeloma na voljo non-stop. Kot je ugotovil kolega Milovanovič: Eindhoven je manjši od Ljubljane... zelo topel... vsi so zelo prijazni. Res, mehko mesto. Iz lecta. Same hiške, nobenih nebotičnikov. Center je v višini enega ali dveh nastropij. Mirno, snažno, nestresno mesto, polno ljudi. Ob 18.00 se vse trgovine zaprejo. Ob 18.01 ne vidiš več žive duše. Vsi gredo spat. Zgodaj. Zjutraj jih čaka randi z delavnim mestom. In džez.

Ali ima stadion pokrite tribune, je bilo zato povsem naravno vprašanje. Ima. Kul. Tudi v sredo je namreč cel dan padal dež. Saj veste, malce neha, prižge se sonce, le za hip, potem pa spet pada in pada in pada. In tako vsak dan. In tako vsako leto. In tako vsako stoletje. Stadion, ki leži skoraj v centru, je lep Phillipsov objekt. Zato smo pričakovali kvalitetno sliko in kvaliteten zvok. “Simply the Best” je očitno njihova himna. Viole, navijači Maribora, so bili uro in pol pred tekmo že na višini stadiona. Polni so bili štorij o kurbah in travi, tulipanov in cokelj pa po pričakovanju noben ni omenjal. Noreli so okrog stadiona, piskali, vreščali, ragljali in skakali, toda v glavnem sami zase. Publike niso imeli. Šele kake pol ure pred tekmo so začeli prihajati navijači PSV-ja. Povsem mirno, snažno in nestresno. Niso nudili odpora. Ker so piknike zaradi dežja odpovedali, so šli na fuzbal. Hja, kot mnoge družine. Starši so očitno ocenili, da mariborski navijači ne bodo kaka huda nevarnost, zato so pripeljali otroke. Fuzbal je tu family entertainment. Namesto Disneylanda. Brez incidentov. Časti Phillips Inc...

Anglež je zapiskal... Filipovič je lobal holandskega golmana... Gajser zadel štango... in potem smo šli spat. Tudi Fridl, Šterbal in Breznik, ki so se nam pridružili malce kasneje. Vsi so bili v šoku. Nogometaši, Prašnikar, vodstvo, Viole, novinarji. Obrazi so bili pretežki za poziranje. Dobri bi bili le za kakšen vestern, ki se dogaja v Dolini Smrti. Spanje ne bo pomagalo. Nimaš se v kaj zbuditi. Nobene katarze, nobene odrešitve. Brez besed. Vsem se je v glavi tresla le ona štanga, ki jo bodo eindhovčani lahko poimenovali po Gajserju in jo potem vključili v turistične ture. Gajserjeva štanga je itak edini resni eindhovenski kulturno-zgodovinski spomenik. In kot je običaj – za vsak spomenik je moral nekdo pasti. In izkrvaveti. Da ne boste mislili, tudi sam imam zdajle občutek, da tipkam na štango. Jep, še vedno se trese. Že tisočič, In žoga še vedno noče v gol. Jeba! V glavah nam je bobnela mračna, mučna, depresivna, samomorilska muzika. Nekaterim John Cale, drugim Lisa Germano, tretjim Nirvana, četrtim Galaxie 500, petim Wilco, meni pa Neil Young, njegova kompletna apokaliptična trilogija, “Time Fades Away”, “On the Beach” in “Tonight´s the Night”. Zapri že te “tired eyes“.

Naslednji dan nas je Adria spet dvignila v nebo. Poljubu smo se izognili. A po drugi strani – tam zgoraj ni nikogar za poljubiti. Božji pogled, do katerega imaš pravico, ko si 10.000 metrov nad Zemljo, ti ne pomaga. Ne moreš ga izkoristiti. Neuporaben je. Nič ne mores spremeniti. Ne smeš. Podoben si bogu, ki ni revolucionar, ampak fan evolucije in statusa quo. Na 10.000 metrih revolucija pač ni tvoj ko-pilot. Prenizko si, da bi ti bilo vseeno, in obenem previsoko, da bi poljubljal svoj pogled. Na andske kanibale nisem več misli. Štanga je požrla strah. Štanga je požrla Boga. Bog je požrl besedo. Kot je nekoc rekel Dostojevski: „O zgodovini lahko rečete, kar hočete. Le nečesa ne. Ne morete namreč reči, da je umna.”

In ko smo uro in pol kasneje po divji turbolenci sestopili na mariborski aerodrom, spet ni bilo koga poljubiti. Huh, niti na nebu, niti na zemlji. Maribor je bil mrakoben, puščoben, čemeren, turoben, tesnoben. Kot je znal reči legendarni TV komentator Mladen Delić: „I nebo plače.“ Malce je vleklo na apokalipso. Le po atmosferi. Tu se ni imelo kaj razodeti. Dež je tolkel. Mrak se je lepil. Tu ni bilo preživelih. Mesto je bilo v šoku. Še vedno. Kot da so med tekmo vsi obticali – na mestu. Okameneli. Zamrznjeni. Nobene odrešitve. Nihče se ni prikazal. Jap, na letališče ni bilo nikogar. Okej, skoraj nikogar. Le nekaj punc je prišlo po svoje može. Le nekaj. Tudi cariniki so bili katatonični. Vse se je ustavilo. Nikomur se ni več mudilo. Nikomur. Ljudje so zgledali tako, kot da bi jih kdo posnel in jih potem vrtel, a pri tem pomotoma pritisnil tipko za slow-motion. Še zvoki in glasovi so bili nejasni, zblojeni, zmiksani, kakofonični, umazani. The Day a Team Died.

Jep, umazan dan. Niti noč ga ne bo očistila. Iskreno rečeno, očistila ga ne bi niti nizozemska kri. Navijače PSV-ja smo zato pustili pri miru. Brez veze. Ne bi pomagalo. Najbolje bi bilo, če bi se vsi skupaj odrolali v Amsterdam, se – tako kot Robert de Niro v filmu „Bilo je nekoč v Ameriki“ – zabarikadirali v kako kitajsko kadilnico in legli na tla in se nabutali z opijem. Do nezavesti. Nikjer se ne bi kazali in spat bi hodili zgodaj. Čez 30 let bi se zbudili in telefonsko slušalko končno dvignili. V najboljšem primeru bi zgledali kot zdravniki, ki so izgubili pacienta.... v najslabšem pa kot zombiji, ki upajo, da iz jukeboxa ne bo bušnila viža Yesterday. Oh, v tridesetih letih bi morda že pozabili, da nam je PSV Eindhoven ukradel denar, kariero in ženske. Da je 30 let živel naše življenje. Namesto nas. Bilo je nekoc v Eindhovnu. Šit!

Včasih zmagaš, včasih zgubiš. Včasih pa pada dež. U, bull!

Ždel sem na robu pločnika... in čakal, da Kranjc prepakira... in gledal somračne obraze, ki jim je dež risal hard-boiled geografijo... in tuhtal, kaj naj počnem – ali naj začnem z gladovnim štrajkom, dokler UEFA ne razveljavi tekme, ali naj verjamem, da obstaja paralelni svet, v katerem je Gajser zadel gol in Maribor zmagal, ali pa naj začnem nogometašem deliti Aristotelovo Poetiko. Saj veste, dolgo casa so mislili, da je Aristotelova Poetika poetika grške tragedije. No, tedaj še niso vedeli, da je potovanje skozi čas mogoče in da se je dobri, zvijačni Aristotel zarolal v 20. stoletje, si ga ogledal in mu napisal Poetiko.

Mariborski nogometaši so se komaj premikali. Kam? Zgledali so biblično. Kot da so pogledali v napačno, prepovedano smer – in se spremenili v solne stebre. Stali so tam in čakali, da se s somračnim dežjem, apokaliptično atmosfero, obešenjaškim asfaltom in opustošenim letališčem zlijejo v orjaško postmodernistično ikebano, v sarkastični spomenik iluzijam, histerijam, mejam in paralelnim svetovom 20. stoletja. Le neki fantič, en sam samcat, je skakal od nogometaša do nogometaša in pobiral avtograme. Pripeljala ga je... oh, ne vem... je bila tisto njegova mama ali starejša sestra? Karkoli že, vsak avtogram, ki ga je dobil, je navdušeno pozdravila. Fantič še bolj. Skakljal je sem ter tja – vesel, srečen, zanesen, ponosen. Vsi njegovi junaki so bili tam. Na kupu. Le njegovi. Uspel je! Z nikomer si mu jih ni bilo potrebno deliti. Zmagal je. Vsi so prišli. Vsi njegovi junaki. Vsi avtogrami. Nič drugega si ni nikoli želel. Le o tem je sanjal. Ej, kaj bi mali dal, če bi lahko kakemu nogometašu do avtobusa nesel torbo. Vsaj nekaj metrov. Magari en meter. Že pri desetih bi lahko napisal avtobiografijo. Vse ve. Vse mu je jasno. Mali je zmagovalec. Ni mu vseeno. Že pri desetih ve, česa se bo spominjal pri šestdesetih. In imel se bo česa spominjati. Junakov, s katerimi je bil enkrat sam na svetu. Priložnosti, ki je ni zamudil. Ujel je dan. Nikoli se ne bo postaral. Svet je njegov.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ricky Gervais: "Nikoli ni dobro, če ima nekdo v lasti pametni telefon, ki je pametnejši od lastnika."
Uporabniški avatar
liki
 
Prispevkov: 8459
Pridružen: 25 Mar 2014, 16:17

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a roko » 27 Jan 2016, 19:29

Hvala Liki, da si objavil ta mojstersko napisani esej. Tudi jaz sem bil na tej tekmi in peljali smo se z znamenitim Potepuhovi nadstropnikom. Tako je bilo kot je napisal Marcel, samo tega ne ve kako je bila mučna in naporna vožnja domov. Toliko čustev se je prepletalo v teh treh dnevih, da nam na avtobusu ni preostalo druga kot utapljati žalost in nikoli pozabljeno stativo. Eni so jo utapljali v pivu, spet drugi pa v omamnih zeliščih, ki smo jih nabavili v Amsterdamu.Še enkrat hvala, da si obudil spomine.
roko
 
Prispevkov: 34
Pridružen: 28 Mar 2014, 17:52

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a liki » 27 Jan 2016, 20:23

roko napisal/-a:Hvala Liki, da si objavil ta mojstersko napisani esej. Tudi jaz sem bil na tej tekmi in peljali smo se z znamenitim Potepuhovi nadstropnikom. Tako je bilo kot je napisal Marcel, samo tega ne ve kako je bila mučna in naporna vožnja domov. Toliko čustev se je prepletalo v teh treh dnevih, da nam na avtobusu ni preostalo druga kot utapljati žalost in nikoli pozabljeno stativo. Eni so jo utapljali v pivu, spet drugi pa v omamnih zeliščih, ki smo jih nabavili v Amsterdamu.Še enkrat hvala, da si obudil spomine.


Mi smo šli trije z Renault 5 in smo tri noči zapored prespali na parkiriščih počivališč ob avtocesti v avtu. Nepozabno gostovanje...
Ricky Gervais: "Nikoli ni dobro, če ima nekdo v lasti pametni telefon, ki je pametnejši od lastnika."
Uporabniški avatar
liki
 
Prispevkov: 8459
Pridružen: 25 Mar 2014, 16:17


Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a fixcar1 » 27 Jan 2016, 23:38

hitman.1989 napisal/-a:https://www.youtube.com/watch?v=JcNjIkNNyDY

:maribor2: :maribor2: :maribor2: :maribor2:


https://www.youtube.com/watch?v=FRr7C4oP2NY


Uffffff še kar mi gredo kocine pokonci :maribor2: :maribor2: :maribor2:
MI SMO MARIBOR !!
Uporabniški avatar
fixcar1
 
Prispevkov: 4803
Pridružen: 27 Mar 2014, 20:57
Kraj: šterntal

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a suvereno » 28 Jan 2016, 20:08

Otvoritev Ljudskega vrta. Tekma med NK Mariborom in NK Nafto

Malo brskanja po youtubu https://www.youtube.com/watch?v=0t6DSYNhglQ :up:

Maribor 1:1 Villarreal, second half (2006)

https://www.youtube.com/watch?v=EMNe5HGT-LI&t=51m18s Kdo je bila ta blond fotografinja, ve kdo ? :mrgreen:
Uporabniški avatar
suvereno
 
Prispevkov: 1468
Pridružen: 25 Mar 2014, 20:32

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a 4emb » 28 Jan 2016, 22:22

suvereno napisal/-a:Otvoritev Ljudskega vrta. Tekma med NK Mariborom in NK Nafto

Malo brskanja po youtubu https://www.youtube.com/watch?v=0t6DSYNhglQ :up:

Maribor 1:1 Villarreal, second half (2006)

https://www.youtube.com/watch?v=EMNe5HGT-LI&t=51m18s Kdo je bila ta blond fotografinja, ve kdo ? :mrgreen:

Ko pa čujem glas Smiljana, kurja koža.
Štajerska zvestoba, Viola do groba :maribor2:
Uporabniški avatar
4emb
 
Prispevkov: 1970
Pridružen: 28 Mar 2014, 20:16

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a lassie » 29 Jan 2016, 09:18

Suvereno, tud ce ti povem ti nic ne pomaga, ker zivi v avstraliji danes:)

Poslano z mojega Letv X500 z uporabo Tapatalk
Uporabniški avatar
lassie
 
Prispevkov: 3295
Pridružen: 25 Mar 2014, 16:26

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a suvereno » 29 Jan 2016, 10:35

Meje so v glavah, tako, da kar z besedo na dan :mrgreen:
Uporabniški avatar
suvereno
 
Prispevkov: 1468
Pridružen: 25 Mar 2014, 20:32

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a lassie » 29 Jan 2016, 11:10

Pa porocena je:) takrat je za en lokalni sportni casopis fotografirala (Mar)Tina Ksela. :)

Poslano z mojega Letv X500 z uporabo Tapatalk
Uporabniški avatar
lassie
 
Prispevkov: 3295
Pridružen: 25 Mar 2014, 16:26

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a lassie » 29 Jan 2016, 16:15

Je pa mimogrede ta tekma bla po mojem kr prelomna...spet se je zacelo verjet, da imamo potencial, da postanemo resen klub.

Poslano z mojega Letv X500 z uporabo Tapatalk
Uporabniški avatar
lassie
 
Prispevkov: 3295
Pridružen: 25 Mar 2014, 16:26

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a suvereno » 29 Jan 2016, 17:45

https://www.facebook.com/martina.ksela?ref=ts&fref=ts :blush:

Res je, s tisto tekmo so se začeli kazati neki zametki današnjega Maribora :D
Uporabniški avatar
suvereno
 
Prispevkov: 1468
Pridružen: 25 Mar 2014, 20:32

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a lassie » 29 Jan 2016, 23:50

Te pa nisi hodo ti ze na tekme, ko je Ksela hodla med viole? O avtih in masinah je vedla vec od bilokerega pubeca, ko si pa sel k njej domov pa si jo nasel v masini od kakega nisana:)

Poslano z mojega Letv X500 z uporabo Tapatalk
Uporabniški avatar
lassie
 
Prispevkov: 3295
Pridružen: 25 Mar 2014, 16:26

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a izi » 30 Jan 2016, 01:40

in na haubi audija. :smoking:
vijol'čno sveti se nebo,
ni predaje, ko ti pojemo
Uporabniški avatar
izi
 
Prispevkov: 2156
Pridružen: 25 Mar 2014, 17:42
Kraj: greenwich

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a šerpa » 31 Jan 2016, 21:02

tud kololjub jo je z veseljem popeljal na svojem brezmotornem dvokolesniku. kadar je pač trofo.
šerpa
 
Prispevkov: 464
Pridružen: 28 Mar 2014, 21:19

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a liki » 28 Maj 2016, 14:49

Danes na dan finala LP so mi šle misli nazaj na tisto prvo igranje v LP leta 1999 in gostovanje Lazia v Mariboru, ker je takrat v Mariboru poleg ostalih zvenečeh imen igral tudi Diego Simeone.

Poleg Simeonea pa še takšna imena kot so Nedved, Nesta, Couto, Mihajlovič, Stankovič, Sensini...

http://www.uefa.com/uefachampionsleague/season=1999/matches/round=1286/match=57058/index.html
Ricky Gervais: "Nikoli ni dobro, če ima nekdo v lasti pametni telefon, ki je pametnejši od lastnika."
Uporabniški avatar
liki
 
Prispevkov: 8459
Pridružen: 25 Mar 2014, 16:17

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a ales100i » 28 Maj 2016, 15:10

liki napisal/-a:Danes na dan finala LP so mi šle misli nazaj na tisto prvo igranje v LP leta 1999 in gostovanje Lazia v Mariboru, ker je takrat v Mariboru poleg ostalih zvenečeh imen igral tudi Diego Simeone.

Poleg Simeonea pa še takšna imena kot so Nedved, Nesta, Couto, Mihajlovič, Stankovič, Sensini...

http://www.uefa.com/uefachampionsleague/season=1999/matches/round=1286/match=57058/index.html

Ja ta Lazio je bil verjetno najboljši Lazio v zgodovini, so bili še takrat Marcelo Salas, pa Bokšič pa tudi Veron (meni en najljubših igralcev vseh časov) ki na tej tekmi sicer niso igrali, pa Conceicao, Almeyda. Strašna ekipa. So tisto sezono bili celo prvaki Italije, ko je to bil še velik dosežek in se tudi uvrstili v četrtfinale lige prvakov in izpadli tam proti Valenciji kasnejšemu finalistu lige prvakov. Sicer so nas na tisti tekmi v LV razbili, se pa jaz rad spomnim gostovanja v Rimu takrat. Zame še vedno eno najboljših gostovanj z našim klubom, ko nas je 600 na olimpijskem stadionu parkrat krepko preglasilo njihove znamenite glasne navijače. No in na tisti tekmi smo igrali vrhunsko. Držali 0-0 do 60. minute, čeprav je Čipi ful hitro fasal rdečega. Smo celo pri 1-0 imeli ful šanso Balajiča, ko je falil žogo pred praznim golom.

Pa še dve zanimivosti, ki sta mi ostali v spominu. Takrat smo celi dan na dan tekme hodili po centru mesta celi oblečeni v vijolično in nismo srečali niti enega samega navijača Lazia in vsi domačini so se nam drli al pa kazali, da naj bo 0-3. V centru mesta pač vsi navijajo za Romo. In pa še dogodek, ki se ga bom spominjal do konca življenja. Sem bil v fan shopu od Rome in malo debatiral z lastnikom in ko je videl, da mi je Roma priljubljen klub in vem kar dosti o njej, me je peljal nazaj v pisarno, kjer je sredi pisarne imel stekleno omarico z lučko, ki je gorela ves čas, noter pa dres od Falcao-ta. In ko je razlagal kako mu je ta dres podaril po tekmi polfinala lige prvakov, mislim da '84 (točno datum je povedal), in kako ni potem dva dni spal od sreče in da je to najvrednejša stvar, ki jo je kadarkoli imel in da ga ne proda niti za 1 mio eurov. Res potem vidiš kaj lahko pomeni nogomet in kako nič drugega ne pride niti blizu.

Sent from my LG-H850 using Tapatalk
Uporabniški avatar
ales100i
 
Prispevkov: 1850
Pridružen: 26 Mar 2014, 09:53

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a al_bundy » 31 Maj 2016, 14:28

Mladen Krajnc je pokopan na pokopališču v mojem kraju (Slivnica pri Mariboru). Kr velik grob ma, pa kip nogometne žoge je gor. Je pa v dokaj žalostnem stanju, se mi zdi da noben ravno ne obiskuje tega groba preveč pogosto....

Pred kratkim sem pa ugotovil tudi, da je moj učitelj ŠV iz osnovne šole eden izmed najboljših strelcev NK Maribora (Bojan Krempl). In me je malo sram da tega nisem prej vedel, vedno sem mislo da je igral v bolj nekih lokalnih ligah :blush:
al_bundy
 
Prispevkov: 160
Pridružen: 16 Maj 2016, 00:39

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a peter » 31 Maj 2016, 15:28

Mladen ima v Mariboru še dokaj mlado hčerko, Bojan Krempl pa je bil zelo dober in obetaven napadalec toda zaradi fuzbala ni želel obesiti šole na klin. Danes je drugače, ko so talenti štipendirani; tako ali drugače!
peter
 
Prispevkov: 1062
Pridružen: 30 Mar 2014, 12:48

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a aLeen7 » 31 Maj 2016, 15:41

Kak je hcerki ime?:P :mrgreen:
aLeen7
 
Prispevkov: 2596
Pridružen: 30 Mar 2014, 11:46

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a Ultras_75 » 04 Jun 2016, 10:09

peter napisal/-a:Mladen ima v Mariboru še dokaj mlado hčerko, Bojan Krempl pa je bil zelo dober in obetaven napadalec toda zaradi fuzbala ni želel obesiti šole na klin. Danes je drugače, ko so talenti štipendirani; tako ali drugače!


Ha.. to je dokaj relativno (poznam obe hčerki)... Je pa res, da mu vnuk, dokaj uspešno igra pri NK Jarenina U19....
Uporabniški avatar
Ultras_75
 
Prispevkov: 411
Pridružen: 28 Mar 2014, 15:28
Kraj: RAČE

Re: NK Maribor 1960 [Zgodovina]

OdgovorNapisal/-a magic444 » 07 Jun 2016, 19:54

al_bundy napisal/-a:Mladen Krajnc je pokopan na pokopališču v mojem kraju (Slivnica pri Mariboru). Kr velik grob ma, pa kip nogometne žoge je gor. Je pa v dokaj žalostnem stanju, se mi zdi da noben ravno ne obiskuje tega groba preveč pogosto....

Pred kratkim sem pa ugotovil tudi, da je moj učitelj ŠV iz osnovne šole eden izmed najboljših strelcev NK Maribora (Bojan Krempl). In me je malo sram da tega nisem prej vedel, vedno sem mislo da je igral v bolj nekih lokalnih ligah :blush:



Tudi meni je bil Krempl učitelj v OŠ. No mi smo vsi vedeli, da je igral za MB. Večkrat, smo ga tudi kaj povprašali-o takratnem stanju. To je bilo v tistih letih, ko MB ni najboljše stal.Ni imel pozitivnega mnenja, ni hodo rad na tekme, kolko se spomnim. Je le od tega že 15 let. Je pa včasih z nami pubecami, odigral kako tekmo, med športno vzgojo. In, ko si videl kaki pas, in pregled nad igro je imel, tudi če nisi vedel da je bil nekoč nekdo, ti se je takrat moglo posvetit da on pa ni čisto navadn :D .
magic444
 
Prispevkov: 308
Pridružen: 25 Mar 2014, 22:42

PrejšnjaNaslednja

Vrni se na Maribor 1960 

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 5 gostov